| |
Nekaj predlogov in možnosti za turistične oglede v naši okolici za tiste, ki naših krajev še ne poznate.
PTUJSKA GORA
Ptujska Gora leži na enem od zadnjih Haloških gričev preden se svet povesi proti severu v ravnino Dravskega polja, na jugu preko reke Dravinje pa ležijo strmi griči Haloz z Dončko goro in Bočem.
S Ptujske Gore se ponujajo čudoviti razgledi na vse strani: od prepoznavnega Boča in daljnih zasavskih hribov vse do Pohorja in na sever preko Maribora do vrhov nad Gradcem v Avstriji, pa na bližnji Ptuj in Slovenske Gorice ter proti jugu po strmo valovitih Halozah čez hrvaško mejo. Najbolj prepoznavni del Ptujske Gore je gotska cerkev, ki leži na vrhu 352m visokega griea in je vidna že od daleč. Cesta vas z dveh strani popelje med hišami do dovolj prostornega vaškega trga, ki je bil obnovljen pred leti. Iz njega se dvigajo stopnice do ene najlepših gotskih cerkva na Slovenskem, ki privablja številne romarje, turiste, pohodnike, kolesarje in naključne obiskovalce. Letno obišče Ptujsko Goro okoli 60.000 obiskovalcev.
HALOZE
Haloze so prijeten svet močno razgibanih, nizkih terciarnih goric panonske Slovenije. Prometno odročno obmejno gričevje je s skromnimi možnostmi za preživetje še do nedavnega veljalo za eno najbolj nerazvitih področij Slovenije. Haloze so bile od nekdaj agrarna pokrajina, v preteklosti znana po velikih družinah. Največ prebivalcev so imele po 2. svetovni vojni, nato pa jih je zaznamovalo izseljevanje in do leta 1991 se je število prebivalstva zmanjšalo za dobro tretjino.
Pozabljene in odmaknjene so dolgo životarile, sedaj pa se počasi prebujajo. Ime Haloze se prvie omenja v 15. stoletju kot Chalas in Kalosen. Izviralo pa naj bi iz latinskega Colles, kar pomeni vinorodne gorice, ali iz staroslovanske besede halonga, ki pomeni gričevnat svet. Na severu pokrajino obrobljata reki Dravinja in Drava, na zahodu jo omejuje Boč, na jugu pa Donačka gora in Macelj. Gričevnata pokrajina se na vzhodu in jugovzhodu razteza na hrvaško stran. Vzhodni del imenujemo tudi vinorodne Haloze, saj vinogradi pokrivajo skoraj desetino površin, medtem ko v višjem zahodnem delu le dober odstotek. Več kot polovico zahodnega dela prekrivajo gozdovi, zato mu pravijo tudi gozdnate Haloze. Za vinorodne Haloze je značilna slemenska razložena poselitev, ki je sledila širjenju vinogradov. V gozdnatih Halozah pa se je razvilo precej zaselkov in tudi samotne kmetije.
HALOŠKA PLANINSKA POT
Haloze so priljubljen cilj številnih planincev. Čez grieevnati svet je speljana Haloška planinska pot, ki zahteva dva do tri dni hoje. Njen začetek je pri gradu Borl, zaključek pa na Donaeki gori, 882 m, ki leži sicer že izven Haloz ter je z Bočem in Macljem skrajni odrastek vzhodnih Karavank. Najvišji vrh Haloz, Jelovica, 623 m, vabi s čudovitim razgledom na vso pokrajino. Če smo že v Halozah, pa lahko obiščemo še dva izjemna kulturna spomenika, cerkev Matere božje na razgledni Ptujski Gori in dvorec Štatenberg. Planinska pot je razdeljena na etape, zadnjo, ki poteka v bližini naše picerije vam predstavljamo spodaj.
Dolžine etap:
Grad Borl-Cirkulane |
4-5 ur |
|
Cirkulane-Podlehnik |
5-6 ur |
|
Podlehnik-Naraplje |
5-6 ur |
|
Naraplje-Donačka gora |
5-6 ur |
|
Donačka gora-dolina |
2-3 ure |
|
Skupaj |
21-26 ur |
|
ZADNJA ETAPA PLANINSKE POTI; NARAPLJE - DONAČKA GORA
V zadnjem delu Haloške planinske poti se povzpnemo nad 500 metrov nadmorske višine. Najprej nas čaka vzpon na najvišji vrh Haloz Jelovice, 623 m, prečenje pa zaključimo z Donačko goro, 882 m. Iz Narapelj se povzpnemo po markirani poti do cerkvice sv. Bolfenka, 539 m, na pobočju Jelovic. Od cerkvice se spustimo po zahodni strani do bližnjega križišča. Tu nadaljujemo naravnost do kmetije Novin, kjer je osma kontrolna točka. Nad kmetijo gremo proti zahodu skozi gozd in se povzpnemo na vrh Jelovice. Z vrha se spustimo proti vasi Grdina nad Stopercami. Sicer ne sestopimo čisto do doline, ampak zavijemo pri kmetiji Kos levo proti Kupčinjemu vrhu, kjer je na kmetiji Bedenik deveta kontrolna točka. S Kupčinjega vrha se spustimo v manjšo dolino proti razloženemu naselju Čermožiše, 403 m. Od tod vodi pot naravnost proti jugu do Rudijevega doma na Donački gori, kjer je tudi deseta in zadnja kontrolna točka Haloške planinske poti.
Od doma se po strmi stezi v slabi uri povzpnemo na zahodni vrh Donačke gore, 881 m. Po grebenu lahko nadaljujemo tudi do uro oddaljenega vzhodnega vrha, 882 m. Do planinskega doma se vrnemo po isti poti, od tu dalje pa je v dolino možno sestopiti po različnih markiranih poteh. Najbolje si je sestop izbrati do Stoperc, ki ga planinci še najpogosteje uporabljajo in traja uro in pol.
|
|
